JOKKMOKK, ŠVEDSKA

Razlog, zakaj živim v Jokkmokku, 250 kilometrov južno od prizorišča snemanja filma, je neposredno povezan s temo filma, torej mejami. V nekem smislu je moje življenje tu posledica meje med Norveško in Švedsko. Moj oče se je v mladosti skupaj s sorodniki, ki so bili švedski državljani, selil s švedskega sredogorja na norveško obalo. Leta 1921 je bil tako kot številni drugi prisiljen zapustiti svojo prostrano domovino in se skupaj s čredo severnih jelenov preseliti južneje na Švedsko. Norveške oblasti so švedskim naročile, naj preprečijo, da bi “švedski Samiji” še naprej gnali svoje črede severnih jelenov na Norveško.

Ta prisilna selitev je pri vseh pustila globoke rane. Postali so brezdomni begunci, ki so si morali ustvariti novo življenje v neznani deželi. Tudi sam to občutim še danes, skoraj sto let pozneje. Ko obiščem območja na norveški obali, kjer je nekoč živel moj oče, sem obenem žalosten in jezen. Moji ljudje so postali majhne, nepomembne figure v igri med državama, ki sta se prepirali kot zakonca med umazano ločitvijo.

Ljudje, prikazani v filmu, se danes še vedno spoprijemajo z istimi težavami. Na nacionalističnem Norveškem “švedski” Samiji ne ustrezajo predstavam običajnih Norvežanov. Muzej v mestu Tromsø opisuje, kako so prebivalci severne Norveške živeli pred tisočletji. Čeprav so moji predniki živeli na norveški obali in otokih, je ta del zgodovine neviden. Življenje švedskih Samijev nima mesta v norveškem zgodovinopisju. Noben Norvežan, še zlasti pa vladni uradnik ali politik, noče slišati te neprijetne resnice.