Ker me zelo zanimajo meje in to, kako se ljudje skušajo definirati s poudarjanjem medsebojnih razlik, sem končala na Irskem, v odprti, gostoljubni in na videz optimistični kulturi s temno zgodovino globokega spora, ki si ga težko predstavljaš, ko spoznavaš zelo prijazne in sproščene Irce.

Meja obenem povezuje in ločuje. Ta protislovni občutek ni nikjer bolj izrazit kot na irskem otoku. Irci in Severni Irci mi predstavljajo veliko več kot ostanek starega spora o zemlji in veri. Zdelo se mi je izjemno zanimivo, kako družbeni strahovi in nezadovoljstva silijo ljudi v reinterpretiranje zgodovine in oživljanje svoje kulture, vere in identitete. To je univerzalen primer dobro znanega reka “naredimo našo deželo spet veliko”, medtem ko se znebimo velikih in neprepustnih zvez, ki nam dopovedujejo, kam spadamo.

V tem smislu je po vsem svetu pojem mej in predvsem njihovega redefiniranja in varovanja spet postal vroča tema. Družno stojimo proti temu, kar prihaja od zunaj. “Drugega” vse manj vidimo in slišimo. Laže je prebaviti preproste črno-bele razlage kot pa iskati nianse na sivem območju.

V tem filmu se poglobim prav v to sivo območje, saj so dobre in dodelane zgodbe v običajnih medijih zelo redke. Poudarek je večinoma na kratkih, hitrih in spektakularnih, kar redko omogoča globino, razvoj zgodbe in trajen vtis. Glavni cilj je takojšnji učinek. Zato sem za svoj idealni način pripovedovanja zgodb izbrala ustvarjalni dokumentarec. Rada presenečam gledalce, pokažem drugo, skrito stran univerzalnih tem na ustvarjalen, toda demokratičen način, s prikazovanjem zgodb, ki temeljijo na življenju resničnih ljudi. Vedno si vzamem čas za razvoj zgodb in likov, za ustvarjanje čustvene vezi med temo in gledalcem, med mojo in vašo resničnostjo.

Ta film ni še en novinarski poskus analize ali prikaza brexita, temveč univerzalen in trajen portret trenutka v zgodovini, ko morajo ljudje razmišljati o svoji identiteti, o tem, kdo so, od kod prihajajo in katero stran so izbrali. Kriza, s katero se soočamo zdaj, ni zadnja in gotovo ne prva. Zgodovina se nekako kar naprej ponavlja, zdi pa se, da se iz napak ničesar ne naučimo. Moj film ponuja drugačen portret krhkosti in relativnosti ljudi, ki poskušajo najti svoje mesto v zelo kratkem času, ko so tu.