Osebne izkušnje z različnimi evropskimi mejami v zadnjih 14 letih so me privedle do tega, da sem veliko razmišljala o pojmu meje in spoznala “razvoj” nekaterih mej, ki so postajale bolj ali manj pomembne. Rodila sem se v nekdanji sovjetski Belorusiji, tako da so bile sledi železne zavese zelo prisotne vse moje otroštvo in mladost, saj se sedanji beloruski režim ne razlikuje veliko od takratnega. Vendar pa sem zaradi študija in delovnih izkušenj v tujini imela privilegij in priložnost, da sem o tem razmišljala na različnih krajih in z različnih vidikov. Študirala sem v Vilni in se vsak drugi konec tedna vračala domov, zato je bila meja pomemben del mojega življenja. Ure in ure sem čakala, da bom prečkala mejni prehod in se z avtobusom vozila skozi majhne obmejne kraje. Zelo pogosto se je zgodilo, da me je kaka starejša gospa prosila, naj čez mejo nesem nekaj zavojčkov cigaret ali katero drugo blago, kupljeno na eni ali drugi strani meje, zato da ona ne bi imela težav, ko bo šla skozi mejno kontrolo. Takih pogovorov je bilo veliko. Pokrajina, ki sem jo opazovala skozi okno avtobusa ali vlaka, in osebne zgodbe ljudi, ki sem jih spoznavala na poti, so me kot sociologinjo vedno zelo zanimale. Moji naslednji postaji sta bili v zadnjih letih Slovenija in Madžarska, in tam sem videla, da zaradi begunske krize nastajajo “nove železne ograje”, tako v glavah ljudi kot na žalost tudi v resničnosti. Zdaj živim v Belgiji, in ko vidim ves ta preplet narodnosti in kultur, se sprašujem o pojmu meje. Je ta nekaj “danega” ali “konstruiranega”?

V zadnjem stoletju so se meje na tem območju večkrat spremenile in prebivalci iste vasi so lahko različna obdobja svojega življenja preživeli v štirih različnih državah, ne da bi se preselili: v Litvi, Belorusiji, na Poljskem in v Sovjetski zvezi. Že na prvi pogled je jasno, da življenje tu hudo ovirajo meje in da drugod po svetu ne vedo o tem skoraj nič. Večina mejnih prehodov ali vizumskih centrov je zelo daleč. Sprejemanje vizumskih uredb temelji na ohlapni statistiki, ne da bi upoštevalo dejansko družbeno dinamiko in potrebe posameznika. Pogoji za pridobitev vizuma so se zaostrili, odkar je Litva leta 2004 postala članica EU. Razmere se do danes niso kaj dosti spremenile. Glavna vprašanja, ki so se zastavljala ob stikih z ljudmi in kraji ob litovsko-beloruski meji, so, kako meja osami in “zamrzne” nekatere drobce življenja, kako običajna dinamika vsakdanje stvarnosti vasi postane nedosegljivo tihožitje območja na drugi strani ograje. “Tihožitje” postane metafora za izkušnjo vaščanov. Ti se ne morejo prosto gibati, kot bi si želeli, in nenehno čakajo na spremembe, ki bi jim lahko vrnile njihov način življenja in združile družine. Podobje v epizodi temelji na prepletanju “tihožitij” vsakdanje rutine vaščanov in njihovih interakcij ter vznemirljivih krajin območja, presekanega z ograjo.