Snemanje filma o kanjonu reke Kolpe me je popeljalo na mejno območje, kjer sem bila priča postopni preobrazbi skupnosti v obdobju štirih let. Območje je na pol prerezala rezilna žica, ki si je nihče ni želel, vendar morajo vsi živeti z njo. Obenem mi je to omogočilo intimen pogled na humanitarno krizo in kršenje človekovih pravic ob migraciji ljudi, ki sledijo evropskim sanjam. Tu si svobodna Evropa pere vest z birokratskim reševanjem problema, ki je prevelik, da bi ga lahko rešili s preprostimi rešitvami, ki so trenutno na voljo. Skupnost, ki je še do nedavnega živela skupaj, se zdaj deli na dve skupnosti, ki se opredeljujeta kot “mi in oni”.

Zgodba filma se mi zdi pomembna, saj se velike spremembe, ki se dogajajo v Evropi, dogajajo tu na nižji ravni, a so zelo povedne.

Kot filmska ustvarjalka menim, da bi nas morale pritegniti prav takšne situacije, ko moramo šele spoznati vse plasti in pomene sprememb, ki se dogajajo pred našimi očmi.

Mislim, da je bila zame tako dolžnost kot privilegij imeti ekipo in priložnost, da dokumentiram ta trenutek v času.